SELITEV!!!!

Ja, preselili smo se, na lastne domene s fensi mainstream wordpressom..lol...haha,
no, vse stare stvari so prav tako dostopne na novem spletišču in sicer:

www.infectedsoul.com



se vidimo tam!

"Ja ali ne"...Niso bila ravno 90ta...

sup.

Vesel božični pozdrav. Sprva sem imel namen sestaviti neko božično kompilacijo, ampak ker smo res na kratkem s časom, se bomo držali naših tem. Današnji izdelki bi morali biti poznani bolj ali manj tudi povprečnemu rap poslušalcu, bralci tega bloga bodo zagotovo prepoznali te zadeve

Copywrite - The High Exhaulted (2002)

Copywrita je na sceno lansirala njegova skupina MhZ, ki je bila ena izmed tistih, ki so imeli izdane single pri Fondle'em (založba, ki jo je osnoval legendarni Bobbito, da bi pripomogel k spregledanim underground artistom, ki niso mogli dobiti record deala 1995-99). Ta album ima kr lepo povezane temne beate (kar nekaj jih je sproduciral RJD2)s tematikami, ki segajo od zelo osebnih tem do najhujših pančlajnov - tega je v bistvu največ, očitno postane s prvim komadom, da je rapper, ki se opira na panče. Žal pa tak album nima prave konsistence in se je večkrat čez njega prebijati nemogoče - seveda pa bodo napsrotno trdili ljubitelji pančlajn reperjev tipa Chino XL ali pa Canibus. Vletava z najvami kot so: "...If rapping was like fucking, your whole crew would be celibate/..." ali pa tipične seksualne fore:  After I came, fucked her with their own leg, they don't know the difference/
Your cunt is wet and your pants are soaked with it/I don't discriminate, I even let cancer hoes get it//... 

Za to zadevo boste morali presoditi sami, vrhunec za hip hop pa doseže prav na koncu z zadnjim komadom, ki je tudi bil izdan kot single "June". V tem komadu repa svoja občutja skozi hip hop in pogled na trenutno stanje: ...And doing hip-hop in this life and time/ain't all nice and fine//At times I feel like my whole life's a rhyme/full of punchlines and jokes...//

Preverite zadevo, splača se.

Aesop Rock - Labor Days (2001)

Po nekaj letih v totalni obskurnosti, v času katere se je preživljal še kot natakar, je Aesop Rock prišel "v roke" Definitive Jux-a. Njegov četrti album, prvi pod to založbo, ki depiktira vsakdanjike ljudi, delavskega razreda, je bil zelo dobro sprejet - to je bil tisti čas, ko se je najbolj razmahnil ta novi, alternativni stil v hip hop kulturi (npr. podobni njemu kot so El-P, Eyedea, Atmosphere, so izdajali za hip hop takrat še nečisto tipične plate). S tem albumom si je ustvaril tudi večjo bazo poslušalcev, saj je uspel bolje kot vsi njegovi prejšnji albumu skupaj, pripomogel pa je k temu odličen single "daylight" (ta single so kasneje izdali celo kot EP, zaradi popularnosti), komad "Labor" pa vsi poznamo iz Tony Hawk's Pro Skater 4. S tem albumom je postavil meje tega alternativnega hip hopa, ki je bil do tedaj neortodoksen. Osebno smatram to za njegov najboljši album, mislim pa da tisti, ki so dali čez njegovo diskografijo lahko temu le pritrdijo, saj so tokrat tudi produkcije nad nivojem standardnih aesop rock albumov. Kdo se ne spomni izjave: ...life's not a bitch, life is a beautiful woman/ you only call her a bitch cause she won't let you get that pussy...// Ja, must hear definitivno. Vprašanje pa ali bo to nekomu, ki je vajen poslušanja klasik iz 90ih o partijih, drive-byih in podobnem teknilo. Sami presodite.

J-Live - All of the Above (2002)

Izjemen album! Prava poslastica za ljubitelje intelegintnega hip hopa. In seveda izmed mojih najljubših albumov. Lahko bi naštevali lirike, ki jih navaja, ampak enostavno je potrebno poslušati celotno zadevo. Produkcija bo zadovoljila mislim da večino, najbolj pa so zadovoljive lirike. Toliko časa, kot je rabil, da je le izdal svoj prvi album, ni trajala priprava drugega seveda, ampak le leto prej je uspel izdati album, katerega je začel snemati 1995 (dvakrat sta ga dve založbi zjebali, šele bootlegi so bili odločilni, da smo lahko slišali prvenec).

...I just - know today's degree, C lesson/Not nowadays, can a record label fool me//So the understanding'll be "the best part"/
No need to guess how this rocky road was meant to be//...

Tako je, lahko bi bil obupal in bil še en izmed talentiranih emsijev, ki jim ni uspelo, pa se ni hotel dati in je vstrajal tudi v časih, ko je bil še edini, ki je mislil, da mu lahko uspe. J-Live, je bil na koncu ta zmagovalec. MC, katerega večina vaših najljubših reperjev ne doseže niti pri gležnjih, kar se tiče liričnih skillov, še danes lepo dela albume; dejansko mi je všeč celotna diskografija, mogoče sem pristranski, ampak, vi mi povejte, je to odličen ali slab album?

peace in vesel božič še enkrat!

Rap Odmor - Alicia Keys - Element of Freedom

Malo si je treba spočit od vsega rapa - ampak ne gremo predaleč, niti zadnje čase nimam tajma, da bi vletaval nonstop po teh blogih in internetu, tak da bomo zaključili teden zgolj s hitrim priporočilom. Alicia Keys je prejšnji teden izdala težko pričakovani novi album "Element of Freedom". In kakšna je zadeva? Po dveh preposlušanjih še vedno sveža, album se lepo razgiba od začetka pa do konca, vidi se, da je precej napredovala od prejšnjih plat (sam sem se ustrašil, da so njeni boljši časi minili, ko je prišel ven njen tretji album), kajti ta četrti izdelek je precej bolj posvečen njenim "skillom" kot pa prejšnji album. Več poudarka na močnejših petjih - in presenetljivo, zame največje presenečenje je produkcija sama. Pričakoval sem precej plehke instrumentalne variacije, ampak je imel vlogo izvršnega producenta spet Kerry Brothers, kot na prvih platah, tokrat je sam dal noter precej več kot pri tretjem albumu (ki seveda ni slab, da ne bo pomote, v bistvu je zelo dober, ampak ta novost...to je nekaj drugega) in spet se je pokazalo, da več kot sodelujeta, bolje izpade vse skupaj. Nekaj promocije je ustvarial seveda z gostovanjem na Jay-z-jevem komadu "Empire State of Mind", na ta album pa se je uvrstila "dvojka", zaenkrat pa sta izšla iz plate dva singla. Mogoče sta prav to nekoliko šibkejši zadevi na albumu, drugače pa je to zelo močan "effort".

Ah z linki se lahko trudim, ampak jih kar vztrajno brišejo te dni, tako da se boste morali potruditi verjetno s torrenti - ali pa kr kupit zadevo... če vam je všeč jo seveda podpirajte, le tako lahko ustvarjalci kot sami še dobijo priložnosti za nove projekte ipd.

peace

Novice

sup.

Nič novega te dni, dejansko nimam cajta, bomo pa na hitro preleteli par aktualnosti, ki ste jih verjetno že zasledili po ostalih blogih, straneh.

In kaj je novega? Nič. Lil' Waynea so pridržali na teksaški meji, zarad posedovanja marihuane, zravn pa še 11 njegovih ljudi, ki so z njim na turneji (namreč, travo so našli v obeh tour busih s katerimi so potovali) - zaenkrat pa ni znano o kakih količinah se pogovarjamo. Več si preberite tukaj. 

Bojda je zdaj zaradi tega prestavljena cela turneja.

 

Nekaj pozornosti dobi te dni tudi  g. Jones. Namreč, njegova pesem "Legendary", ki se je pojavila na letošnjem dokumentarcu o Mikeu Tysonu , je bojda prišla v izbor tisth 60 pesmi, ki so potencialne nominiranke za oskarja. Tako je, v hip hopu se ne dogaja te dni nič posebnega, da govorimo o stvareh, katerih možnost, da se zgodijo so zgolj 10 %. Bi pa bilo zanimivo videt spet nek rap komad med oskarčki, bilo pa bi seveda nezaslišano, da bi ta komad dobil oskarja - kar pa je tako ali tako vsakič, ko gledamo ta dogodek. Več info

Še en album s strani 2paca.      

Ja, pa ga bomo le dočakali. Še en izmed ziljon plat, ki so izšle po reperjevi smrti. Ta album nas seveda bolj ali manj ne bo toliko zanimal, saj bi naj vseboval zgodnja dela že 13 let pokojnega reperja. Ta album bi načeloma moral priti ven septembra, ne vem kako je s kakimi leaki bootlegov, ampak uradno bo to verjetno zunaj v začetku novega leta. Zgodnja dela so bila že 2krat izdana kot "lost tapes" in še marsikaj. 2pac je bil takrat res pameten mladenič z zanimivimi idejami, toda koga hočejo hecat? Skill mu takrat še zdaleč ni zrastel in sploh poslušat te posnetke iz 80ih dandanes, ki so bili morda že takrat preslabi za kake resne albume je bolj muka kot pa užitek - plus, da še enkrat povem, da so že dvakrat izdali stare komade. Le kaj še mislijo ponudit, kar bi bilo novo? Ne vem.

peace

Domačica #2

Tokrat nismo imeli ničesar novega za objavit, kajti od zdaj naprej bomo to sekcijo pustili za prihajajoči Slovenski rap, taki, ki se razvija, ali novoizdane plate - enkrat mesečno bomo tudi nekoga posebej izpostavili... Zaenkrat pa je na vas, da pošljete razne demo posnetke in podobne scene, nato bomo vsak teden predstavili koga, ki bi se nam zdel omembe vreden. Če mislite, da ste prav vi tisti, ki bi lahko bili malo bolj izpostavljeni tukaj, pošljite mail na :

record.mofo@gmail.com

najboljšega v tednu bomo izbrali in ga predstavili na tej strani.

Mail naj vsebuje:
- osnovne podatke (ime artista, kraj od kod prihaja)
- vsaj en posnetek (demo, fristajl, ni pomembno)
- še kak željeni podatek, napovedani projekti, koncerti itd.


LP

"Ladies' Night", pt. 1

Malo zamude zadnjih par večerov, pa dajmo kr prešaltat na današnje albume.

Bahamadia - Kollage (1996)

Še velik hip hop head, bi danes lahko spregledal Bahamadio, sploh ženske prej spregledamo, je pa vprašanje, če jih dejansko res, ko jih je le tako malo teh, ki so dejansko znale potrgati na mikrofonu. Članica Gang Starr Foundationa in filadelfijska hči, se je sprva lotila zadeve kot DJka, vendar jo je to kmalu popeljalo v reperske vode. Na tem njenem prvencu je toliko materiala, ki je ostal z leti spregledan in nekako odrinjen z ostalimi člani kolektiva, največ produkcije imata namreč čez Guru in DJ Premier. Rap javnost je opozorila s prvim singlom "Total Wreck" (prod. Guru) kjer je pokazala, da dekleta za fanti prav nič ne zaostajajo, širšim množicam pa se je predstavila s klasiko, "Uknowhowwedo". Na albumu je skozi prisoten chillout vajb, ki ga uravnoteži s svojim posebnim flowom in deliverijem, kot pravi sama včasih, namerno offbeat-flow, tudi na trših komadih, kot je npr. "Da Jawn" (kjer se kot gost pojavi domačin, legenda, Black Thought iz Rootsov). Lirično o njej ni za dvomiti, ampak ali premorete toliko, da poslušate več kot hardkor pljuvanje in trganje glasilk, pa boste videli prav s to plato.

Nonchalant - Until the Day (1996)

Direktno iz D.C.ja je več kot desetletje nazaj opozorila nase Nonchalant. Kateri hip hop head se ne spomni singlov "5 o' clock" ali pa albumu istoimenskega? Žal je bil ta prvenec tudi zadnji uradni album z njene strani (čeprav je po netu pred časom krožil tudi nek bootleg novejšega albuma, ki pa ga sam nisem uspel dobiti). Precej stvari je morala narediti sama, prevzela je tudi mesto izvršnega producenta, tako da je imela pri večini stvari proste roke, skoraj v celoti pa je produkcijo pripravil Bam (produciral je leta kasneje npr. Dillemo od Kelly Rowland in Nellya). Ta album je torej v celoti "njen", ne moremo je ravno primerjati z Bahamadio, vsekakor pa je to zelo soliden poskus, ki je pripomogel, da so večji support dobile tudi predstavnice nežnejšega spola, tudi v letih, ko je začel rap sam po sebi že počasi padati. Osebno mi je precej zadev, h katerim se splača vračati, je pa morda kak komad ali dva odveč na tem albumu, saj bi bil album čisto dober tudi brez njih.

Yo-Yo - You Better Ask Somebody (1993)

Za časa tega albuma, je bila Yo-Yo že poznana z dvema albuma pred tem, ki sta bila spodobno uspešna v komercialnem smislu. S tem pa je zadela v polno - morda so nekateri mnenja, da je njen prvenec najboljše delo, noben pa me v to ne more prepričati, namreč, ta album, njen tretji je tudi njen vrhunec kariere. Za poln hardkor funky ritmov, značilnih za West Coast v tistem obdobju je v večini zasluge pobral nihče drug kot Ice Cube (ja, pobral), ki je bil nekako skozi celotno kariero njen mentor, pred tem, sta to delala skupaj z njegovim bratrancem Del tha funky homosapienom. Prvič se je namreč pojavila pri rosnih 18ih na Cubeovem prvencu. Cover te plate ne pove vsega, je pa precejšen približek, saj se je za razliko od predhodne plate, ki je bila bolj osredotočena na pozitivo, prelevila v neko minorno gangsterko, ampak ta proces je praktično postopen, tako, da ji niti ne bi mogli zameriti; zadela pa je v polno - lirikalno nikoli ni bila na nekem izjemnem nivoju, ampak največ pa doseže prav s tem poskusom. Potegnite, preverite (linki so v naslovih), dodam pa še video prvega singla.

peace

"Ja ali Ne"...Niso bila ravno 90ta...

Konec 90ih let je Hip Hop doživel številne preobrazbe in veliko komercializacijo samega, zdaj že enega izmed vodilnih glasbenih žanrov, rapa. Itak vemo, da je povsod pri glasbi postalo enako; novodobno in vse manj zahtevno občinstvo, je videlo več zanimivosti v instant quick tv zadevščinah (ok, to je najbrž samo en izmed miljontih razglogov, zakaj je šlo vse v pm). Prav tu se začnejo pojavljati tudi albumi s "sumljivimi vsebinami". Težko se je odločiti ali je album dejansko dober ali pa je zgolj nek kisli potomec svojih predhodnikov, ki si želi biti klasik zgolj v trenutnem obdobju. Seveda ne bomo zdaj predstavljali vseh dvomljivih albumov...na hitro bomo preleteli te albume po najboljših časih in skušali uvideti, da le ni bilo vsega konec leta 1997.

sdf

Masta Ace - Disposable Arts (2001)

Po dolgi albumski odsotnosti in le nekaj izdanih promo singlih, se je Ace le vrnil s svojim solo izdelkom. Izjemen konceptualni album, ki je ob vsakokratnem poslušanju še vedno tisti, ki vnaša svežino. Gre za zgodbo o mladeniču iz Brooklyna (Ace), ki se po izpustitvi iz zapora odloči, da bo spremenil svoje življenje, nakar se vpiše na "Institute of Disposable arts", neke vrste fakulteto za hip hop in podobne umetnosti. Tam se sooči z različnimi predmeti kot npr. zgodovina Bronxa. Celotno zgodbo skozi komade povežejo izvirni dialogi v skitih; smešen pa je tudi njegov cimer Paul (mc Paul Barman). Za produkcijo so skrbeli različni producenti od Greg Nicea pa do Kooladea. Edini singl, ki je promoviral v komercialnem smislu neuspešen album, pa je "Don't Understand". Gor pa se pojavijo tudi komadi kot so "Acknowledge", ki je v bistvu diss na Boogeymana in High & Mighty (nekoč sta imela tudi battle op.p.). Če so že dobre plate pojenjale konec 90ih, je Ace dokazal, da čas izida nima veze, kjub vsemu lahko izdaš še odličen album. Ta album je definitivno priporočljiv za prav vsakega človeka, ki se spoznava s hip hop kulturo, saj gre res za kultni album.

Redman - Malpractice (2001)

Za razliko od Ace-a, je imel Redman v solo karieri do tega albuma le nekajletni odmor. Je pa res, da je bil precej bolj produktiven v kolaboracijah, saj sta z Method Manom izdala legendarni Blackout!, izdal pa je tudi plato v okviru Def Squada. Ko je Supaman lova končno ponudil spet solo material, katerega sta mu v večini sproducirala Erick Sermon in Da Mascot, pa le niso bili potešeni apetiti, tako s strani fenov kot s strani kritikov. Album je bil sprejet z mešanimi odzivi. Kljub ugodnim začetnim prodajam (4. mesto na billboardu) pa sta bila dva singla očitno premalo, da bi album dosegel platinasto naklado. Nekaj malega je definitivno zmanjkalo na tem albumu. Ne smemo pa ga prenizko metati, kajti ta album vsekakor dostavi precej bengerjev kot so "Real Niggaz", "Diggy Doc", "Lick A shot"... Tipični zanj so ti skiti, vendar tukaj nekoliko pokvarijo situacije v samem albumu, album je predolg, precej komadov pa ne ponudi redmana z odličnimi pač pa zgolj s povprečnimi liričnimi performansi. Tudi produkcija je nekonsistentna. Album se seveda splača preveriti, hell, svojega sem celo kupil, ker je vseeno na njem precej materiala, ki ga lahko poigraš večkrat, je pa res, da Redman tukaj ni več tisti tip iz začetka 90ih.

The Coup - Party Music (2001)

The Coup. Izjemna skupina iz Oaklanda, na tej plati še zgolj v zasedbi dveh članov. Bootsa in DJ Pam. Boots je bil zmeraj en izmed podcenjenih emsijev - naj vas naslov ne zavede, tematike na albumu so tipične coup tematike - njihovi poslušalci bodo že vedeli, da vsakič ko Boots stopi za majk, dobijo nekaj novega, nov vpogled na stvar, brez tipičnih vsakdanjih reperskih moraliziranj o slabem svetu, pluvanj po sistemu brez konkretnih argumentov, dolgočasnih "emocionalnih" reperjev. The Coup ima vse to združeno v eno in izjemno neverjetno poslušljivo mešanico. Kljub temu, da ni več isto brez tretjega člana, pa je ta album lahko več kot dovolj dober, da parira predhodnikoma, ki sta prav tako po mojem dve izmed najbolj spregledanih plat, kar se tiče Callya. Morda se motim, ampak ta album bi zlahka posekal vse vaše top favorite v letu 2001. Ne verjamete? Dajte mu priložnost. Pravi hip hop head bo vedel o čem govorim.

peace